Danes pomagam jaz, jutri pa pomagaj tudi ti
Morala sem razmigati kolesa in ohladiti svoje tačke. Odpravila sem se malo poslikat naš pravljični del Celja. Mahnem jo skozi park, čez svetlobni most na drugo stran med drevesa. Prijeten vetrič je zapihljal. Skozi krošnje dreves slišim šelestenje listja, ki me pomirja in napolni z energijo za novi dan. Sedela sva na klopci, ko naju med pogovorom preseneti bodeča kepica s smrčkom skrita med jesenskim listjem.
Misleč, da sva edina, se kaj kmalu pojavi množica ljudi, po nabrežju Savinje. Poskusila sem narediti nekaj jesenskih fotografij, na katerih se tudi sama skrivam v objemu prvega znaka jeseni. Možgani so se ohladili za konec pa…
Odnesem nekaj plastenk v koš, ki so jih prejšnji obiskovalci klopi zapustili. Jutri pa pomagaj tudi ti.
Dodaj odgovor