Pande in Pandice

Ne dolgo nazaj sem nosila zeleno pentljico v znamenju dneva Cerebralne paralize. V svetu se kljub osveščanju ljudi počutim kot tujka kakor Panda na morju. Težko je drugemu razumeti misli, ki švigajo preden zaspim.

Ta teden pa je v znamenju otrok kot najbrž že veš. Tudi mi smo bili otroci. Pomembno pa je, zavedati se, brez Mame Pande tudi mene ne bi bilo. Sama sem bila vesela odraščanja brez telefonov, Tiktokov, Youtuba… Nič mi ni manjkalo. Podili smo se po travniku, z svojimi prijatelji, brati, sestrami. Blatna trenirka pa je na koncu dneva ostala le za Mamo. Tisti čudež “MAMA”, ki nam je podaril življenje je nekaj česar žal nima vsak. Male Pandice brez staršev, brez Mame Pande, Pandice, ki se ta trenutek ne počutijo varno ali Pandice, ki upajo na lepšo prihodnost in tako dalje.
V tem trenutku razmišljam kako vesela sem, da lahko ob tednu otrok napišem lepo misel, cenim svoje življenje in objamem svoj čudež.

Naj bo miren, naj bo lep,
naj ta svet ne vodi le pohlep.
Bodi človek, bodi jaz,
Hop čez lužo, in na gas.
Vedno smeh naj bo s teboj,
ti na koncu boš heroj.
PANDA tukaj zate je,
zamisli se in BERI ME.