Tatovi parkirišč
Če bi bila prava panda bi najbrž stvari reševala drugače. Moje trenutno orožje je nov prispevek v katerem bom govorila o osebni izkušnji s tatovi. Ne tistih, ki nam ponoči vdrejo v stanovanje. Ali tistimi, ki že na izhodu trgovine dobijo posebne pospeške mimo blagajne. Govorila bi o zelo starem problemu, ki pa z leti postaja vse hudobnejši.
Pravijo da je danes največji problem na cestah število vozil. Sama pa še vedno mislim, da je problem hudobija posameznikov, ki se na pravila vse bolj požvižgajo. Danes sva se s Fotko odpeljala na malico in pred vhodom na parkirišču za invalide zagledala čudovit ponos “bavarske motorne tovarne” bele barve. Poskočnega voznika, ki se hitro usede v športni ležalnik, vljudno opozorim, da mi odstopi mesto saj ga zaradi svojega vozička močno potrebujem. Nakar se iz avtomobila primaje hudobna oseba ki začne razbijati po oknu avtomobila in groziti. Za kratek čas sem otrpnila in želela čimprej oditi stran.
Možje v plavem so močno zaposleni z drugimi stvarmi in tudi takrat, ko sta bila dva v bližini je bilo prepozno za kakršnokoli dejanje. Kaj narediti v tem primeru sem si rekla? Mislim, da tukaj lahko največ sami naredimo, če širimo sporočilo.
Izgovori kot na primer:
- Samo minutko hitro bom
- Čakam nekoga saj imam prižgane vse štiri
- Saj na znaku piše spodaj 2PM to pomeni do 2 ure popoldan in se lepo nasmehnejo.
Osebe, ki se ukvarjajo z dostavo hrane tukaj niso posebna izjema. Imamo tiste meni najljubše, ki spoštujejo pravila kakor božje zapovedi. Imamo pa tudi tiste, ki že z znakom svojega dostavnega podjetja nakažejo, da so nekaj posebnega. Parkirišča so z razlogom označena in večja. Vsekakor ne zato, da nekdo zaščiti svojega jeklenega konjička pred
praskami zaradi širine parkirišča. Včasih nekdo težje hodi, so starejše osebe, imajo prikrito bolezen ali imajo morda nogo v gipsu in ga tisti trenutek popolnoma razumem. Ne razumem pa zdravih ljudi brez prikritih bolezni… Mladi, ki imajo pri sebi kar 3 ponarejene kartice, ki se kmalu znajdejo na njihovi armaturni plošči. S tem odvzamejo prostor vsem, ki ga potrebujemo. Včasih ljudi prijazno povprašam o njihovem dejanju “ali se jim zdi pošteno” odziv pa vsekakor kaj drugega kot prijeten.
Za svojo dušo sem se zato danes odločila zapisati nekaj izjav, ki jih lahko skupaj naslednjič uporabiva:
- Najraje bi ti posodila voziček, da bi imel izgovor glede parkiranja a kaj ko ga potrebujem tudi sama
- Najbrž ne razlagaš vsem kako slaba oseba si zakaj bi to kazal s tvojim odnosom na parkiriščih za invalide.
- Karma je zanimiva stvar danes parkiraš na mestu za invalide brez znaka jutri pa parkirno karto prejmeš tudi sam.
- Kdor ne verjame v čudeže naj pogleda na invalidska parkirna mesta. Včasih zagledaš pravi čudež.
Parkirišča za velike družine tukaj niso nobena izjema. Pravila so enaka.